Zgodovina Hajdina

Korenine civilizacije, kulture in verovanja območja občine Hajdina segajo v prazgodovino – arheološke najdbe potrjujejo poselitev vse od bronaste dobe naprej.

Med najpomembnejše starejše arheološke najdbe sodi keltska lončarska peč iz 2. stoletja pred našim štetjem – obdobja mlajše železne dobe, ki si jo je mogoče ogledati v arheološkem muzeju Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož.

V rimskem času je območje občine doživelo izjemen razvoj in razcvet v okviru kolonije Petovione – odkrite ostaline in celo ime rimske četrti Vicus Fortunae, ki je vključevala tudi konec 19. stoletja odkrita I. in II. mitrej, kažejo na velik pomen in gosto poselitev.

Hajdina se kot Gandin prvič omenja leta 1164. Leta 1190 so kraj dobili Žički kartuzijani in 1202. leta se kraj že deli na Spodnjo in Zgornjo Hajdino. Najstarejša oblika imena je najdena na nagrobniku župnika Rajevca, ki je dal leta 1645 postaviti kapelo sv. Roka v spomin na kugo v teh krajih.

Že okoli leta 1000 je na najvišji terasi stala prvotna cerkev, ki jo je leta 1390 zamenjala nova, zidana in bogato opremljena s parlerjanskimi maskami. Ob zapuščini župnika Simona Kvara ter prizadevanju njegovega naslednika Andreja Vuka je bila v letih 1873 in 1874 zgrajena nova cerkev, ki je gotski prezbiterij svoje predhodnice ohranila - tokrat kot stransko kapelo. Nova cerkev je bila posvečena 15. novembra 1874.

Od gotske opreme je ohranjen kamniti tabernakelj, vsa novejša oprema pa je v neogotskem slogu, enako oltarji, ki so postavljeni po načrtih prof. Ortweina iz Graza

V zadnjih dveh desetletjih je bila cerkev temeljito prenovljena, ob tem pa je pridobila tudi nekaj novosti. Barvna okna so bila izdelana v letu 2000. Načrti in izdelava oken so delo mojstra Marka Jermana iz Godoviča pri Idriji. Osrednji liki v oknih prikazujejo bl. škofa Antona Martina Slomška, Sv. Duha, sv. Martina in sv. Evharistijo.

Cerkev je označena tudi z Martinovo stopinjo in vključena v vedno bolj obiskano Martinovo pot, ki povezuje kraje in dežele, ki jih je zaznamovalo življenje in delovanje Svetega Martina.

Cerkev Svetega Martina na Hajdini je bila sprva podružnica prafare Hoče – vikariat. Leta 1597 postane samostojna dušnopastirska postaja, torej župnija. Danes šteje župnija 5200 ljudi, vanjo pa spada osem vasi: Zg. in Sp. Hajdina, Draženci, Skorba, Hajdoše, Slovenja vas, Gerečja vas in Kungota.

Od imenovanih sta dve podružnici, in sicer Kungota s cerkvijo sv. Kunigunde, s freskami iz 1588. leta in v Slovenji vasi z novo cerkvijo svete Marije Vnebovzete in s pripadajočimi prostori nastajajočega pastoralnega centra iz leta 1992. Del bivšega ozemlja Hajdinske župnije pa pripada danes na novo ustanovljeni župniji sv. Družine – Kidričevo.